Bečirović: »Imam najboljši razgled v Evropi«

Bečirović: »Imam najboljši razgled v Evropi«

»Vsakemu gostu povem, da imam najboljši razgled med vsemi športnimi direktorji v Evropi.« Te besede takoj na začetku pogovora pove športni direktor KK Cedevita Olimpija, Sani Bečirović, ko se usede za zaslon svoje mize v Areni Stožice. Razgled iz ene izmed lož v stoženski lepotici, ki jo je ljubljanski klub v dogovoru z Javnim zavodom Šport Ljubljana spremenil v pisarno, je resnično neverjeten. Takoj za steklenim zidom se namreč skriva dvorana v vsej svoji lepoti.

Sani Bečirović je v vlogi športnega direktorja prestal svojo drugo sezono pri Cedeviti Olimpiji. Navkljub dejstvu, da se je ljubljanski klub prvič po letu 2018 in osemnajstič v zgodovini povzpel na slovenski košarkarski prestol, pa to ni mirno obdobje za nekdanjega igralca in slovenskega reprezentanta. Na to opozarja tudi mobilni telefon, ki v času pogovora praktično neprestano brni ob Bečiroviću.

»Rad poudarim, da je poletje moj čas. Seveda, z veseljem tudi sam sem in tja pobegnem na hiter dopust, in v zadnjih dveh letih takšnega časa ni bilo ravno veliko. Hkrati pa moramo imeti v mislih, da se prav poleti, ko je sezona zaključena, sestavlja moštvo za novo tekmovalno sezono,« pove Bečirović, ki je minulo poletje sestavil ekipo, ki je Ligo ABA sklenila na petem mestu, v 7DAYS EuroCupu pa se je prebila med najboljših šestnajst moštev v tekmovanju.

Del uspeha je prav zagotovo tudi infrastruktura Arene Stožice, ki Cedeviti Olimpiji nudi odlične pogoje za opravljanje trenažnega procesa.

»Morda to ni javno znano, a prvi sestanek, ki smo ga leta 2019 opravili po skupščini, na kateri smo potrdili nastanek Cedevite Olimpije, je bil prav z vsemi vodilnimi pri Javnemu zavodu Šport Ljubljana. Ob dejstvu, da so Stožice naš dom, se nam je zdelo edino pravilno, da tudi njim predstavimo našo vizijo, in veseli smo, da imamo odlično sodelovanje,« se poletja izpred dveh let spominja Bečirović. »No, takoj drugi sestanek pa smo opravili naslednji dan, z Rokometnim klubom Krim. Stožice so dom tako našim košarkarjem, kot tudi rokometašicam. Nismo želeli, da imajo pri Krimu občutek, da nismo odprti pri pogovorih, in edino pravilno je bilo, da smo že praktično takoj rešili odprta vprašanja pred novo sezono. Tako smo vzpostavili fiksne termine treningov obeh članskih ekip ter obeh mladinskih moštev, in si na ta način oboji prihranili stres, ki bi lahko nastal tekom sezone, če tega ne bi napravili takoj. Izredno ponosni smo na dosežke rokometašic in veseli smo, da Stožice delimo z njimi.«

Sezona 2020/21 je bila za ljubljanski klub izredno uspešna. Brez zadržkov lahko zapišemo, da tako uspešne sezone Cedevita Olimpija že dolgo ni imela. Žal pa je bila praktično povsem v celoti prežeta tudi z epidemijo koronavirusa, ki je krojila življenja vseh nas.

»Prepričan sem, da bi bile Stožice na naših domačih tekmah lepo napolnjene. Povsem prepričan sem tudi v dejstvo, da bi lahko na domači tekmi z Virtusom iz Bologne, ki je bila za nas odločilna za preboj med najboljših osem ekip v Evropskem pokalu, Stožice napolnjene do zadnjega kotička,« z iskrico v očeh pripoveduje Bečirović. »Bilo je, milo rečeno, čudno. Igrati tekme pred praznimi tribunami. Brez vetra v krila, ki ga lahko dajo navijaški vzkliki in spodbuda ljubiteljev košarke. Upamo, da se sezona, kot je bila ta, ki je za nami, ne bo nikoli več ponovila.«

Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da imajo zelo dobre pogoje za delo tudi člani strokovnega štaba članske ekipe ter celotno osebje vodstva kluba.

»Člani strokovnega štaba, ki skrbijo za člansko ekipo, imajo za potrebe svojega dela na voljo svojo pisarno znotraj dvorane. Za osebje kluba imamo na voljo eno večjo in eno manjšo pisarno. Pogoji za delo so torej zelo dobri. Ne smemo pozabiti niti na to, da smo v dogovoru s Športom Ljubljana pred začetkom sezone 2019/20 popolnoma renovirali vsa naša skladišča, pisarno trenerjev članske ekipe in garderobo članskega moštva. Dela je sicer še kar precej, a lahko rečem, da smo trenutno, kar se tiče pogojev za delo, v zelo dobrem stanju.«

Sani je bil del ljubljanskega kluba, ko je slednji domače tekme še igral v Hali Tivoli. Igranja pred polnimi Stožicami, z izjemo tekem slovenske reprezentance, v dresu Zmajev tako ni nikoli okus.

»Vselej povem enako. Vzdušje v Tivoliju na evroligaških tekmah je bilo nepozabno. Vrsta ljudi, ki že zgodaj zjutraj čaka na vstopnice, je še vedno v mojem spominu, kot bi se ta prizor zgodil včeraj,« z nasmehom na ustih pripoveduje Bečirović. »In vselej odgovor na vprašanje, kakšni so moji spomni na tisto obdobje, zaključim enako. Upam in želim si, da bomo nekaj podobnega znova kmalu doživeli v Stožicah.«

Tik preden pobegne na sestanek, Bečirovića povprašamo še o prihajajoči tekmovalni sezoni.

»V klubu se vsi vneto pripravljamo na to, da se vrnemo v dvorano. No, to je morda zdaj zvenelo malček čudno, če pomislimo na to, da naši mladi košarkarji tudi v juniju individualno delajo v mali stoženski dvorani. Intenzivno iščemo igralce, ki bi lahko bili del našega članskega moštva, in ki bi nam lahko priskočili na pomoč v prihajajoči sezoni.«

Selitev Zmajev iz Tivolija v Stožice

Franci 'Frenk' Mirnik in Mitja 'Mito' Tršelič sta skupaj z Natašo Peternelj v KK Cedevita Olimpija najdlje zaposlena posameznika. Neuničljivi trio, ki diha in živi za ljubljanske Zmaje in šport v Ljubljani, je v zadnjih treh desetletjih prestal ogromno, doživel pa je tako vzpone, kot tudi padce ljubljanskega košarkarskega kluba. Vsi trije so bili zraven tudi, ko se je leta 2010 klub iz Hale Tivoli preselil v dvorano na Vojkovo cesto 100.

»Selitev iz Tivolija v Stožice je s seboj prinesla ogromno izzivov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Nihče mi ne bo verjel, če povem, koliko škatel in različnih ostalih stvari je bilo potrebno preseliti v stožensko dvorano. Naš Mito je največji hrček pri nas, saj shranjuje vse stvari, morda celo največji hrček v slovenskem športu. Po vseh kotičkih tivolske dvorane je imel skrite določene zadeve [smeh],« pove Franci Mirnik. »Ko pa smo prišli v Stožice, je bilo potrebno vso opremo sortirati, in na koncu smo ugotovili, da smo imeli ogromno velikanskih garnitur majic, dresov in ogrevalnih majic. Govorim o velikosti, ki jih še nikoli v življenju nisem videl [smeh].«

»V času Zmaga Sagadina smo ogromno stvari hranili,« mu odvrne Mito Tršelič »Nobene majice nismo pozabili, vse je ostalo v klubu.«

»Sam na selitev gledam malenkost drugače, saj sem svoje celotno življenje preživel v Hali Tivoli. Moje življenje je povezano s Športom Ljubljana oziroma še prej, z Zavodom Tivoli.  Zelo počasi sem se privadil na Areno Stožice. Arena je resnično velikanska, ob selitvi tudi ni bilo natančno dorečeno, kam sodi kakšen klub, ter kako sploh deluje bivanje v dvorani,« pove Mirnik, in doda: »Tekom uvodnih dveh let bivanja v Stožicah se je nato uredilo domačinstvo klubov v dvorani. Takrat smo nato natančno razdelili prostore za vse ekipe, ki bivajo tu. To je ogromno pripomoglo k temu, da so posamezniki v klubih bolj sprejeli Areno Stožice.«

Več kot desetletje je Cedevita Olimpija pomemben del stoženske lepotice. Ob Franciju Mirniku in Mitji Tršeliču je prav Nataša oseba z najdaljšim stažem v klubu.

»Stožice so res izjemen projekt in objekt, v katerem se že deset let počutim odlično, saj so prostori svetli, urejeni, prostorni in mogočni. Ne glede na vse izzive, mi prehod v novo delovno okolje ni bil težak. Sem človek, po naravi vojak, osredotočena na delovne naloge in mi prostor kot prostor ne pomeni veliko. Vsekakor mi je pomembna delovna svetloba in mirno okolje, kar mi Stožice vsekakor zagotavljajo. Hvala vsem zaslužnim v Mestni občini Ljubljana ter v Javnem zavodu Šport Ljubljana, za res izjemen podvig in zagotovitev takega delovnega okolja, ki nam je vsem v zadovoljstvo in ponos. Če mi spomin še malo uide v Tivoli, tam je bilo vse bolj strnjeno in posledično bolj bučno vendar tudi bolj domače, čeprav je z leti postal prostor premajhen, zato smo se veselili prenosa aktivnosti v novo Areno Stožice.«

Ob odprtju Arene Stožice in selitvi iz Tivolija v največjo slovensko športno dvorano, misli in spomini še vedno uhajajo k izjemni sezoni 2010/11, ko so Stožice pokale po šivih, Zmaji pa so uspešno nastopali v elitni Evroligi.

»Prva sezona je res spominjala na čase Tivolija in evforijo, ki je spremljala takratne tekme. Vse skupaj nas je poneslo in še bolj z veseljem smo sodelovali v zgodbi, ki jo je spisala in odigrala takratna ekipa. Na žalost se je vse prehitro končalo, izpadli smo iz Evrolige, posledično pa je prišlo do upada obiskovalcev, zainteresiranosti sponzorjev,« se prve sezone v Stožicah spominja Nataša. »Najprej pomislim na prodajo vstopnic, saj smo jih v tisti sezoni prodali ogromno. Žal je s sezonami prihodek s strani prodaje vstopnic upadal, v zadnji sezoni seveda tudi na račun COVID-19.«

Prijeten pogovor Nataša zaključi s še bolj prijetno mislijo.

»Ne glede na vse vzpone in padce, ki so del vsakdana vsakega posameznika, kar sem jih preživela v času mojega delovanja v košarkarskem klubu in sodelovanja s Športom Ljubljana in vsega dobrega in slabega, se na koncu človek spomni samo lepih stvari, izjemnih trenutkov uspehov in srčnosti ter človečnosti ljudi, s katerimi sodelujem. Zato še vedno trdim, da imam najboljšo službo na svetu!«