HOKEJ JE DOMA V HALI TIVOLI

Svoj prostor v Hali Tivoli ima tudi HK SŽ Olimpija. Ledena dvorana je v vseh letih obstoja pričala izjemne trenutke, ki so razveseljevali ljubitelje hokeja v Ljubljani in širše.  

Zgodba HK SŽ Olimpija ni dolga, je pa vsekakor daljša kot zgolj njegova članska zgodba v Alpski hokejski ligi in danes v ICEHL. Klub je v svoji relativno kratki dobi prehodil razburljivo in pestro pot, ki se je zadnja leta le vzpenjala. Danes je to klub z jasno vizijo, močno člansko ekipo in širokim zaledjem mladih hokejistk in hokejistov. V zadnjih sezonah javnosti prepričal kot klub, ki je v Ljubljani ohranil članski hokej. 

Klub je bil ustanovljen leta 2004 in se je do leta 2017 ukvarjal z razvojem mladih hokejistov ter skrbel za mlajše selekcije do vključno mladincev v Ljubljani. Ko je članski hokej v Ljubljani zašel v tako velike težave in je celo grozilo, da bo Ljubljana ostala brez članske hokejske ekipe, so na pobudo ljubljanskega župana Zorana Jankoviča in s trdno podporo generalnega sponzorja Slovenskih železnic v HK Olimpija pod Rožnikom postavili novo hokejsko zgodbo. 

Glavni namen ustanovitve kluba leta 2004 je bila skrb za mladinske in otroške hokejske selekcije v Ljubljani. Kot pravi prvi predsednik kluba Janez Sodržnik, so takrat klub ustanovili starši, čigar otroci so trenirali pri nekdanji HDD Olimpija, ki je drvela v finančni propad. “To se je odražalo na strokovnem kadru, vadnine pa so se pretakale predvsem v financiranje članske ekipe. Nezadovoljstvo je v enem trenutku tako naraslo, da sem organiziral v sodelovanju s starši generacije 1988/89 skupščino, na kateri smo ustanovili društvo. S trdimi pogajanji smo dosegli dogovor s tedanjim vodstvom Olimpije, da smo pod okrilje prevzeli vse selekcije do članske, ki je ostala pri HDD Olimpiji,” se začetkov spominja Janez Sodržnik. “Takrat smo postavili temelje, tudi zagotovili dobre pogoje za treninge in kar nekaj naših hokejistov je doseglo zavidljive mednarodne kariere, na primer Žiga Pance, Aleš Sila, Jan Urbas, Anže Ropret, Luka Vidmar, pa Eric Pance in tako dalje.”

2012 je vodenje kluba prevzel nekdanji vrhunski hokejist in kapetan Olimpije Tomaž Vnuk, čigar dres s številko 24 kot edini visi pod stropom dvorane Tivoli. ”Ena izmed ključnih težav je bila, da so HK Olimpija v javnosti pogosto zamenjevali s HDD Olimpija in velik izziv je bil, ljudem razložiti, da gre za dva povsem ločena kluba s povsem ločeno filozofijo. Poleg tega je bilo treba klub tudi finančno sanirati. V vseh teh letih se je klub tudi kadrovsko precej razširil in okrepil. Nekdaj nas je bila peščica, danes je v klubu nekaj deset ljudi,” se spominja Tomaž Vnuk. 

”V prvih letih smo imeli v klubu le mlajše selekcije, število otrok pa je bilo kar veliko in pogosto presegalo kapacitete ledne dvorane. Sodelovali smo v EBSYL z ekipo U-20, kjer smo tudi osvojili naslov prvaka. To je bil zagotovo dober znak, da smo na dobri poti in popotnica za kasnejše članske zgodbe,” še dodaja. 

Tako se je začela zgodba HK SŽ Olimpija sprva v Alpski hokejski ligi in s sezono 2021/22 v ICEHL oz. nekdanji EBEL ligi. Tomaž Vnuk je ponosen, da je klub predal v finančno stabilnem stanju in s trdnimi temelji. ”Ljubljani smo pokazali, da hokej je del Ljubljane. Hokeju smo vrnili obraz, gradili zaupanje z gledalci in sponzorji ter navsezadnje tudi zaupanje pri igralcih. Sprva so se Ljubljane izogibali, zdaj pa mislim, da vsi radi pridejo igrati v Ljubljano,” še dodaja Tomaž Vnuk, Med pomembnejšimi dosežki kluba v času vodenja izpostavlja tudi vseskozi odlično sodelovanje z Mestno občino Ljubljana in podpis sponzorske pogodbe s Slovenskimi železnicami. 

V prvih letih delovanja kluba so bile generacije številčne, v najboljših časih je v klubu treniralo kar 285 otrok. V vseh teh letih so vedno znali povezati hokejiste vseh selekcij. Klub deluje po načelu “ene družine”. Vsi člani v klubu, ne glede na selekcijo, ki ji pripadajo, so povezani. Igralci različnih selekcij se družijo skupaj, navijajo eden za drugega, spremljajo padce in vzpone, se drug od drugega učijo. Enako velja za strokovno vodstvo posameznih selekcij, ki med seboj tesno sodeluje – od hokej šole do članske selekcije. 

Vizija je doseganje vrhunskih rezultatov v članski ekipi, hkrati pa zagotavljati razvoj hokeja v otroških in mladinskih kategorijah v duhu fair playa in vrednot, kot so spoštovanje, kolegialnost in delavnost. Najmlajši igralci stopajo na led že s 4 leti. Prvih nekaj let preživijo v hokej šoli, ki jih postopoma nauči osnovnih drsalnih in hokejskih veščin. Sledijo še netekmovalne selekcije, malo bolj resna pa zadeva postane od selekcij U-13 dalje. V klubu se opirajo na slovensko hokejsko znanje in želijo slovenskim hokejistom omogočiti čim več mednarodnih izkušenj. 

V klubu deluje tudi ekipa članic, dekleta pa so že pet let neprekinjeno državne prvakinje. Ženski hokej v Sloveniji je v porastu in zanimanje za ta šport med dekleti je v zadnjih letih bliskovito narasel. Ljubljana pa je eden izmed osrednjih centrov slovenskega ženskega hokeja. Hokejistke Olimpije so nastopale tudi v mednarodnih lig EWHL in DEBL. 

V HK SŽ Olimpija so prepričani, da so člani s svojim športnim in profesionalnim pristopom zgled mlajšim selekcijam, kjer dogajanja nikoli ne zmanjka. Kadar ena ekipa "počiva”, je druga še kako aktivna, tudi ostalega dogajanja je v klubu vedno dovolj. Hokej v Ljubljani tako nikoli ne spi!

LEGENDA TIVOLIJA - ALEŠ MUŠIČ

Aleš Mušič je že vrsto let eno najbolj prepoznavnih hokejskih imen ne ledeni ploskvi. Hala Tivoli je njegova domača dvorana, kjer se je vse skupaj začelo. 

Aleš, kako doživljate dvorano Tivoli po vseh letih izjemne hokejske kariere v zelenem dresu?

Hala Tivoli je moj drugi dom, tukaj sem že 34 let in sem prihajam skorajda vsak dan. Vedno je lepo priti, še posebej pa takrat, ko nas čaka kakšna pomembnejša tekma in je hala razprodana. To so res izjemni občutki. V vseh teh letih se je marsikaj spremenilo, na eni tribuni so bila sprva le stojišča, dvorana pa je danes precej sodobnejša.

Vam je kakšen trenutek ostal v še posebnem spominu?

V bližnji preteklosti zagotovo leto 2019 in osvojitev treh naslovov. Mislim, da se bomo tega vsi radi spominjali. Še posebej zato, ker smo v finalni seriji zaostajali v zmagah s 3:1, Pustertal pa je bil le dobrih 20 sekund oddaljen od naslova, ko smo v podaljšku potem znižali na 3:2 v zmagah, v Tivoliju pa izenačili. Sledilo je še državno prvenstvo po ”nogometnem sistemu”, v katerem smo tudi zaostajali, a doma v Tivoliju v zadnji tretjini dosegli tri zadetke in osvojili še naslov državnega prvaka. Tista sezona je bila res izjemna. Sicer pa je v posebnem spominu tudi sezoni 2008 in 2012 iz EBEL lige. 

V Hali Tivoli bo prihodnje leto potekalo svetovno prvenstvo divizije I-A, ki so ga na IIHF že dvakrat prestavili. V ta namen je dvorana Tivoli doživela tudi prenovo…

Obnova dvorane za svetovno hokejsko prvenstvo je prinesla v dvorano super semafor, novo podobo, garderobami, ogrado… Vse je zelo lepo. Vsekakor upam, da prvenstva ne bodo več odpovedovali in da razmere ostanejo ugodne za izvedbo. Hokejska zveza Slovenije je naredila dobro in pozitivno potezo, ko je maja izpeljala prijateljski turnir. Všeč mi je, da je svetovno prvenstvo predvideno za Tivoli, ki je prava hokejska dvorana, ponaša se tudi s hokejsko tradicijo. Stožice so za hokej morda manj primerne, je bilo pa tudi tam zelo lepo igrati svetovno prvenstvo. Veselim se tekem prvenstva, ki si jih bom prišel z veseljem ogledat. 

Na tribune se po vseh s korono povezanih ukrepih vračajo tudi gledalci. Kako to vidite igralci?

V času ukrepov za zajezitev koronavirusa je bilo vse nekoliko ’čudno’. V dvorani si praktično slišal samega sebe, soigralce na klopi, končno se to spreminja. Upam, da bo ostalo, kot je in se dvorana napolni. Prepričan sem, da jih bo privabil tudi atraktivnejši hokej, ki ga igramo v ICEHL.